Robert Pešut (Magnifico) se je rodil 1. decembra 1965 v Ljubljani. Je igralec in skladatelj. Najbolj znani projekti, pri katerih je sodeloval, so Porno film (2000), Kaymak z marmelado (2002) in Pr’ Hostar (2016). Prejel je 1 nagrado. Trenutno se ukvarja s filmom Dekle, ki ni plesal medvedov.

Manjifiko je eden najbolj znanih slovenskih pevcev. Glasbeno kariero je začel v skupini U’redu, s katero je posnel svoj prvi album Let’s Dance (1992). Nato je začel samostojno kariero in v dvanajstih letih posnel šest albumov. Številne njegove pesmi so postale ključni del zgodovine slovenske glasbe. Nekatere med njimi so: “Silvija” (udeležba na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije 1998), “Kdo je čefur”, “24.000 poljubov” in “Hir aj kam hir aj go” (slednja je postala uspešnica v nekaterih drugih državah, kot so Italija in države nekdanje Jugoslavije).

Glasbeni slogi

V svoji karieri je združeval disko, balkansko glasbo, funk in elektronsko glasbo ter tako ustvaril nov in uspešen slog. Sodeloval je z drugimi slovenskimi skupinami, kot so Sestre, pred kratkim pa še z drugo slovensko skupino Turbolentza. Ta skupina nastopa v njegovem najnovejšem videospotu “Giv mi mani”.

Manjifiko je s svojim kontroverznim slogom oblačenja, nastopi in citati zaslovel in zaslovel v Sloveniji in drugih državah. Manifiko ima trenutno pogodbo s Sonyjem. Igral je tudi v slovenskih filmih, kot so Stereotip, Kajmak v marmeladi, Poker in Pornofilm. Med Pešutove mednarodne uspešnice sodi pesem The Land of the Champions, parodija na tradicionalno britansko/ameriško folk/blues pesem House of Rising Sun. “Land of the Champions” spremeni prizorišče dogajanja iz New Orleansa v Jugoslavijo, kar naj bi v podobi besedila in spremljajočega videospota vrnilo vonj po grižljajih in nadrealistično kocko naravne puščave ob izgubi nacionalne identitete in zunanjih kulturnih pritiskih. Njegove druge pesmi raziskujejo različne vidike jugoslovanske etnične pripadnosti in kulturnih delitev: “Kdo je še tam?” (“Vgodojasa Sotigoderner?”) razkriva predsodke bogatega severa do prikrajšanega juga; “Hear, Seek, and Gimme” pa parodira družbene stereotipe, na katerih temeljijo ti predsodki; “Zoom” raziskuje rasne predsodke do Romov, tako da jih primerja z avtohtonimi prebivalci Severne Amerike – beseda “Cigani” je v parodiji “Deset malih Indijancev” zamenjana z “Indijanci”; Nazadnje, “Sam o Ljubezen” (“Only Love”) je standardna ljubezenska lirika, vendar je v kontekstu svojega nastanka, slovenske prijave na 2. tekmovanje za pesem Evrovizije, kjer jo je izvedla Sestra, atrijska transvestitka, ta/in ta singel postal satira, ki je sprožila mednarodno polemiko.

Lik Magnifica

Njegove pesmi in njegov odrski lik Magnifico vsebujejo številne negativne stereotipe, ki se v slovenski družbi uporabljajo za marginalizacijo in izključevanje južnjakov iz nekdanje Jugoslavije, vključno s slabim okusom, ki ga poosebljajo živobarvna oblačila, materializmom in slabo izgovarjavo govora. Manjifiko kot lik pooseblja podobo čefurja, slabšalnega izraza, ki ga uporabljajo Slovenci in ga lahko v grobem prevedemo kot “južnjaška drhal”; Pesut uporablja Manjifika na enak način kot Sacha Baron Cohen svoj lik Borata, da bi sogovornike spodbudil k razkrivanju njihovih predsodkov. Pesut je privlačnost svoje satire razširil na širše evropsko občinstvo s snemanjem pesmi z angleškimi besedili, vključno s pravopisnimi napakami in izgovarjavo, ki so približno enake tistim v njegovih slovenskih pesmih; njegova prilagoditev se je dobro obnesla in prinesla mednarodne uspešnice od Srbije do Nemčije.